Lokalno ogrevanje je najstarejši naèin ogrevanja, kjer se vir toplote nahaja v prostoru, katerega ogrevamo. Kljub veèji ekonomiènosti in udobju, ki govorita v prid centralnemu ogrevanju, lokalne peèi še vedno niso izginile v pozabo. Nasprotno, v zadnjem èasu se vse veè lastnikov odloèa, da poleg centralnega ogrevanja vgradi v svoje hiše in stanovanja tudi kamine in lonèene peèi. Poleg prijetnega vzdušja, ki ga ustvarjata prasketanje ognja in svetloba plamena, so peèi primerno dopolnilo centralnemu ogrevanju.

V prehodnem obdobju, ko dnevne temperature še ne zahtevajo celodnevnega ogrevanja je energijsko neuèinkovito obèasno zakuriti v kotlu za centralno ogrevanje samo za nekaj ur. Ko se proti veèeru v stanovanju ohladi, je primerneje zakuriti v kaminu ali peèi in tako z manjšo kolièino goriva ustvariti želeno temperaturo. Lokalno ogrevanje lahko v prehodnem jesenskem ali spomladanskem obdobju nadomesti centralno ogrevanje, ki bi v tem èasu obratovalo z nizkim izkoristkom. Tako lahko izboljšamo celoletni izkoristek ogrevanja hiše ali stanovanja. Poleg tega so peèi vedno dobrodošel rezervni vir toplote v primeru, ko centralni sistem ogrevanja ne deluje zaradi razliènih okvar, izpada elektriène energije in podobno.

Dodatni razlog, zaradi katerega se tako investitorji kot projektanti ogrevalnih sistemov odloèajo za vgradnjo lokalnih peèi, je v tem, da so sistemi centralnega ogrevanja dimenzionirani na ekstremne pogoje (npr. za podroèje veèjega dela Slovenije veljajo projektne zunanje temperature od -18 do
-21°C), ki vladajo le nekaj dni v ogrevalni sezoni. To pomeni, da veèji del ogrevalne sezone centralni sistem obratuje z manjšo toplotno moèjo in s slabšim izkoristkom. Zaradi tega se vedno bolj uveljavlja pravilo, da centralni ogrevalni sistem dimenzioniramo na milejše zunanje klimatske pogoje in predvidimo lokalno peè kot dodatni vir ogrevanja, kadar nastopijo zunaj izjemno nizke temperature.

Lokalno ogrevanje s peèmi na trdna goriva ima tudi nekaj slabosti:

·        posluževanje peèi je zahtevnejše, saj je potrebno v peè
         veèkrat dnevno prinašati in nalagati gorivo ter odnašati pepel,

·        v stanovanju je veè prahu in umazanije,

·        veèkrat v ogrevalni sezoni je potrebno èistiti dimnik,

·        regulacija temperatur v prostoru je slaba,

·        porazdelitev temperature v prostoru je neenakomerna, v bližini
         peèi je vroèe, ob oknih in zunanjih stenah pa hladno,

·        z eno peèjo ogrevamo lahko le en prostor,

·        izkoristki goriva so nižji,

·        potrebujemo veè prostora za skladišèenje goriva in odlaganje
         pepela,

·        priprava in oskrba z gorivom zahteva veè fiziènega dela.

Tipièni predstavniki lokalnega ogrevanja na trdna goriva so kamini in loèene peèi. Tako kamini kot lonèene peèi oddajajo toploto v prostor s sevanjem in konvekcijo.

KAMINI

Kamini predstavljajo posebno skupino ogrevalnih naprav, katerih znaèilnost je, da veèino toplote oddajajo v prostor s sevanjem. Vgraditi kamin, ki bo dobro deloval, je zahtevna naloga, ki so ji kos le uveljavljeni mojstri in podjetja, ki že dolgo delajo na tem podroèju. Za kamine je v preteklosti veljalo, da so bili unikatni izdelki, medtem ko se danes na tržišèu dobijo že izdelani montažni kamini z vsemi sestavnimi deli, potrebnimi za pravilno delovanje. Tako so osnovni deli kamina poenoteni in pravilno oblikovani, da omogoèajo pravilen vlek in popolno zgorevanje, medtem ko je oblikovanje zunanjosti prepušèeno lastniku in njegovi domišljiji, ki dopušèa razliène kombinacije z ostalo notranjo opremo v prostoru. Izbiramo lahko tudi med najrazliènejšo ponudbo montažnih kaminov v barvnih kombinacijah in oblikah, ki jih po navodilih proizvajalca enostavno vgradimo v stanovanje. Splošno veljavnih navodil za naèrtovanje prostora ob kaminu sicer ni, velja pa, naj prostora pred kaminom ne preseka glavna komunikacija v prostoru in da naj za hrbtom sedeèih pred kaminom ne bo okenskih odprtin. Prostor, v katerega nameravamo postaviti kamin, naj ne bo manjši kot 20 m².

Kamine delimo v dve skupini. V prvi skupini so kamini z odprtim kurišèem, ki jih moramo prikljuèiti na samostojen dimnik. Prikljuèevanje teh kaminov na dimnike, kjer je prikljuèenih veè kurišè, ni dovoljeno, saj bi lahko škodljivi dimni plini prišli skozi kamin v prostor. Poleg prikljuèka na dimnik so pri kaminu najpomembnejši elementi oblika kurišèa, premer in višina dimnika ter zadosten dovod zraka za zgorevanje. Zato je dobro, da razmišljamo o vgradnji kamina že preden zgradimo dimnik, saj ta pogojuje obliko, toplotno moè in postavitev kamina. Kamin moramo postaviti èim bližje dimniku, za katerega je priporoèljivo, da poteka v notranjosti zgradbe. Tako zmanjšamo izgube pri vleku, ki nastajajo zaradi dolgih prikljuèkov ter izgube zaradi hitrejšega ohlajanja dimnika, èe je le-ta na zunanji steni.

Slika 1:Kamin z odprtim kurišèem

 

Kamini z odprtim kurišèem imajo praviloma slab izkoristek zgorevanja (30-50%). Zato je njihova vloga bolj okrasna in ne toliko v njihovi ogrevalni sposobnosti. Dimni plini na svoji kratki poti do vstopa v dimnik oddajo le del svoje toplote. Veèji del toplote se prenaša na okolico s sevanjem, orientacijska toplotna moè kamina pa znaša od 3500-4500 W/m² odprtine kamina. Izkoristek kamina lahko poveèamo z vgradnjo zraènih kanalov v obodne stene kamina, po katerih nato vodimo zrak, ki se segret vraèa v prostor. Velika toplotna moè kamina zahteva tudi veliko kolièino sveže dovedenega zraka za zgorevanje, kar lahko v prostoru predstavlja nelagodje in obèutek prepiha. Zato mora  prostor, kamor vgrajujemo kamin, izpoljnjevati naslednje minimalne zahteve:

·        Najmanj ena vrata ali okno na prosto, ki ju je mogoèe odpirati
         in stalno odprtino na prosto minimalne velikosti 150 cm², ki jo
         lahko, kadar kamin ne deluje, zapremo s primerno loputo.

·        Zagotovljena mora biti kolièina zraka za zgorevanje 360 m³/uro
         na m² proste odprtine kamina.

·        Èe se v prostoru nahajajo še druga kurišèa, mora biti
         zagotovljena kolièina zraka za zgorevanje 540 m³/h  in m²
         proste odprtine kamina.

Da izpolnimo navedene zahteve, lahko speljemo do kurišèa posebne kanale za dovod svežega zraka.

Kamini z odprtim kurišèem morajo imeti predvideno tudi varnostno obmoèje pred kurišèem, ki mora biti narejeno iz ognjeodpornega materiala in jih med kurjenjem ne smemo pustiti brez nadzora. Da prepreèimo ohlajevanje prostora, kadar kamin ne deluje, vgradimo v prikljuèek na dimnik dimno loputo.

Drugo skupino predstavljajo kamini z zaprtim kurišèem, njihov izkoristek je boljši in znaša lahko do 75%.

 

Slika 2: Kamin z zaprtim kurišèem

 

Kurišèe kamina je najveèkrat zaprto s steklenimi vratci, ki omogoèajo opazovanje ognja in ustvarjajo prijetno vzdušje ob hladnih jesenskih in zimskih veèerih. Vrata morajo vedno popolnoma tesniti, saj samo tako zagotovimo kolikor toliko trajno gorenje. Toploto oddajajo v prostor s sevanjem zašèitnih steklenih vratc pred kurišèem, veèji del pa s konvekcijo na zrak, ki ga iz prostora speljemo po kanalih v ohišje kamina. Za dovod potrebnega zraka za zgorevanje moramo pri kaminih z zaprtim kurišèem speljati kanale za dovod svežega zraka.

GORIVO

Za kurjenje v kaminih uporabljamo les. Kurjenje s premogom oziroma briketi je dovoljeno samo v izvedbah z zaprtim kurišèem. Les mora biti suh. Priporoèljivo je, da ga pred uporabo vsaj dve leti skladišèimo v zraènem in suhem prostoru. Pravilno posušen les mora vsebovati manj kot 20% vlage. Uporabljamo naslednje vrste lesa:

·   Listavce bukev, hrast, brezo, ki so za kurjenje v kaminih
   najprimernejši, saj gorijo poèasi z mirnim plamenom in ustvarjajo
   dovolj žerjavice.

·  Iglavce  smreko, jelko, bor, ki so za kurjenje v kaminih z odprtim
   kurišèem manj primerni, saj zaradi vsebnosti smole pri gorenju
   sprošèajo iskre. Zašèito proti letenju isker v prostor lahko pri
   kaminih z odprtim kurišèem dosežemo z obešanjem železnih ali
   medeninastih pletiv pred kurišèe, kar je vèasih z vidika videza
   neprimerno.

·  Mehak les topol, lipa, jelša imajo nizko kurilno vrednost, hitro
   gorijo in ne ustvarjajo dovolj žerjavice.

Polena za kurjenje naj bodo dolga med 30 in 40 cm in naj imajo premer 6 do 8 (najveè 10) cm.

NASVETI ZA DOBRO DELOVANJE

Za kamine, zgrajene po naroèilu, mora izvajalec dati uporabniku navodila za uporabo in vzdrževanje kamina. Pri kaminih, ki so izdelani serijsko, morajo biti navodila priložena napravi ob nakupu. Upoštevanje navodil je predpogoj za dobro delovanje kamina, dolgo življenjsko dobo in kakovostno ogrevanje prostora. V grobem so navodila naslednja:

Kako kamin zakurimo?

1.       Na oèišèeno rešetko položimo droban suh les in obenj
           naložimo 3 do 4 veèja polena .

2.       Odpremo dimno loputo oziroma loputo vgrajeno v ohišje kamina.

3.       Z zmeèkanim èasopisnim papirjem zakurimo pred loputo in tako
           ustvarimo potreben vlek dimnika.

4.       Prižiganje ognja s pomoèjo razliènih vnetljivih tekoèin (špirit,
           benzin, kurilno olje ipd.) je prepovedano in nevarno.

5.       Za boljše gorenje na zaèetku lahko podpihujemo ogenj s
           primernim mehom. Kanali za dovod svežega zraka morajo
           biti odprti.

Nalaganje:

Pri kaminih z zaprtim kurišèem vrat ne smemo odpirati prehitro, ker lahko nastane nadtlak v kurišèu in dimni plini prodrejo v prostor. Nalagamo manjše kolièine goriva, tako da vzdržujemo gorenje in toploto kamina.

Èišèenje:

Po konèanem kurjenju preverimo, da v pepelu ni veè žerjavice, oèistimo pepel in šele nato lahko zapremo dimno loputo in kanale za dovod svežega zraka. Tako zagotovimo, da v prostor ne pridejo dimni plini in ostanki pepela.

LONÈENE PEÈI

Lonèena peè se razlikuje od kamina po obliki kurišèa, ki je zaprto, ter po obliki in dolžini poti dimnih plinov. Njene obodne površine so veèje ter znotraj obzidane s šamotnimi ali opeènimi zidaki, ki poveèujejo akumulacijsko sposobnost. Zunanja obloga je iz, vèasih tudi umetniško okrašenih, neporoznih peènic, izdelanih iz žgane gline, ki lahko dosežejo površinsko temperaturo do 150°C. Veèji del toplotne oddaje poteka s sevanjem, del pa s konvekcijo, ko se hladnejši zrak dviga ob stenah peèi in se pri tem segreva. Lonèena peè ima v svoji notranjosti izdelane horizontalne in/ali vertikalne dimne kanale, podobno kot kotel za centralno ogrevanje, po katerih potujejo dimni plini od kurišèa v dimnik in na svoji poti oddajajo toploto, ki se akumulira v masivnem ohišju peèi. Kurišèe peèi je zaprto z vratci, skozi katere nalagamo gorivo na rešetko, pod katero se nahaja prostor za pepel. Pepel èistimo skozi manjša vratca, ki so namešèena pod vratci za nalaganje. Oboja vratca morajo biti med gorenjem zaprta, potreben zrak za zgorevanje pa dovajamo v kurišèe skozi režo na vratcih za pepel, ki jo lahko pripiramo in tako regulirano intenzivnost gorenja v peèi.

Glede na debelino stene poznamo lahke, srednje težke in težke lonèene peèi. Toplotna moè lonèene peèi je odvisno od izvedbe in znaša od 0,7 do 1,7 kW/m² obodne površine. Ker moderne lonèene peèi nimajo veè samo klasiène oblike kvadra, ampak je oblika prilagojena zahtevam prostora in željam investitorja, je tudi težko doloèiti površine

peèi, ki neposredno ogrevajo prostor. Nekateri deli peèi so namreè ogreti posredno s prevajanjem toplote in jih ne moremo šteti k ogrevalnim površinam. Na splošno velja, da so obodne ogrevalne površine peèi tiste, ki so v neposrednem stiku z žerjavico ali vroèimi dimnimi plini, ali so od njih neposredno obsevane.

Slika 3: Lonèena peè

 

Izkoristki lonèenih peèi so boljši (60-75%), èas ogrevanja prostora pa je v primerjavi s kaminom nekoliko daljši. Zaradi boljšega izkoristka in zaprtega kurišèa je pri lonèenih peèeh lažje regulirati ogrevanje, zaradi velike akumulacijske sposobnosti pa ni potrebno tako pogosto nalaganje goriva.

Posebno skupino lonèenih peèi predstavljajo t.i. krušne peèi, ki so znaèilne predvsem za naše podeželje, in so imele v preteklosti dvojno vlogo, služile so za pripravo hrane kot tudi za ogrevanje hiše. Pri tej izvedbi služi za kurišèe kar osnovna površina, na katero naložimo gorivo in ga zakurimo od zgoraj.

GORIVO

Za kurjenje v lonèenih peèeh lahko uporabljamo les, premog in brikete. V kurišèa peèi ne sodijo razlièni gospodinjski (plastika, tekstil, barvan in tiskan papir ipd.) in lesni odpadki (npr. vezane plošèe, iverke, barvan les ipd.) ter premogi, ki vsebujejo veè kot 5% žvepla. Zgorevanje neprimernih goriv je zelo slabo, v produktih zgorevanja pa nastajajo èloveku in okolju škodljive in strupene snovi kot so fenoli, formaldehidi, kloridi ipd.

Za les, ki ga uporabljamo za kurjenje v lonèeni peèi, velja enako kot pri kurjenju v kaminih. Nevarnost požara je zaradi zaprtega kurišèa manjša. Zato lahko kurimo v peèi vse vrste lesa kot tudi neobdelane lesne ostanke iz mizarskih delavnic. V lonèenih peèeh ne smemo kuriti žaganja in oblancev. Pogoji za dobro zgorevanje lesa so dovolj visoka temperatura, ki zagotavlja zgorevanje gorljivih plinastih komponent lesa, in dobro mešanje zgorevalnega zraka z gorljivimi plini.

Pri kurjenju s premogi moramo paziti na primerno granulacijo premoga, ki mora zagotoviti, da bo zrak, ki je potreben za zgorevanje, prišel do celotne kolièine naloženega goriva. Ker imajo premog in briketi višjo kurilno vrednost, jih v lonèeno peè nalagamo v manjših kolièinah in tako reguliramo toplotno moè peèi.

 

NASVETI ZA DOBRO DELOVANJE

Novo postavljeno ali obnovljeno lonèeno peè moramo 10 do 14 dni poèasi sušiti nezakurjeno pri odprtih vratcih, saj pri gradnji porabimo za dobro vezavo peènic in obzidave od 50 do 80 litrov vode. V razmaku 10 dni naložimo nato v peè suh les tako, da v celoti pokriva rešetko, vratca za nalaganje so zaprta, potreben zrak za zgorevanje reguliramo z rego na vratcih pepelnega prostora in loputa za dimne pline mora biti ves èas popolnoma odprta. Kolièino goriva in èas kurjenja postopoma poveèujemo. Za sušenje ne uporabljamo oblancev in trsk, ki hitro zgorijo in dajejo veliko toplotno moè. Dokler iz dimnika prihaja bel dim (vodna para), peè ni popolnoma suha. Peè moramo sušiti s kurjenjem tudi poleti.

Kako lonèeno peè  zakurimo?

Oèistimo rešetko in odstranimo pepel. Prostor dobro prezraèimo, vendar pri tem pazimo, da ne podhladimo sten in pohištva. Najboljše je zraèenje na prepih pri popolnoma odprtih oknih. Na rešetko položimo ob papir in trske 2 do 4 polena, odvisno od velikosti, in prižgemo. Rešetka naj bo v celoti pokrita z gorivom. Zapremo vratca za nalaganje, odpremo dimno loputo, zgorevalni zrak reguliramo s pripiranjem vratc pepelnega prostora.

Nalaganje:

Ko se naložena kolièina goriva razgori, naložimo zadostno kolièino novega goriva. Zapremo pepelna vratca in reguliramo zgorevalni zrak s pomoèjo rege na njih tako, da gorivo zgoreva z svetlim plamenom. Ko se na rešetki ustvari dovolj žerjavice in se je peè primerno segrela, temperatura zraka v prostoru pa je dosegla 20^oC, zmanjšamo dovod zgorevalnega zraka. Ko vsa kolièina goriva pogori in plini na žerjavici zgorevajo s svetlim plamenom, vratca za nalaganje in pepelna vratca tesno zapremo z vijakom. Zapreti moramo tudi dimno loputo. Ponovno odpiranje vratc ni dovoljeno, saj lahko zaradi nenadnega vdora zraka pride do eksplozije in tako do poškodb v peèi. 

Pri uporabi premoga za kurjenje lonèene peèi moramo paziti, da gorivo zgoreva v rdeèe obarvani žerjavici, kar dosežemo z dovajanjem zadostne kolièine zraka za zgorevanje.

Èišèenje:

Po konèani sezoni ogrevanja naj lonèeno peè oèisti strokovnjak – peèar ali dimnikar. Peè je namreè potrebno oèistiti delcev leteèega pepela in saj, ki se nabirajo v dimovodnih kanalih. Zaradi požarne varnosti v bližini peèi ne sme biti gorljivih materialov, pohištva, zaves itd. Pred vratci za nalaganje mora biti na tleh položena zašèitna ploèevina, kamor lahko padejo delci žerjavice pri odpiranju in nalaganju peèi.

 

Literatura:

1. Zbirka Smotrna raba energije,  list št. 30, Gradbeni center Slovenije, 1995

2. Christian Madaus/Nikolaus Henhapl: Der Kachelgrundofen, Planung, Konstruktion und Aufbau, Verlag Gustav Kopf GmbH Waiblingen, 1994, ISBN3-922375-31-6

3. K.H. Pfestorf: Kachelöfen und Kamnine, Verlag für Bauwesen Berlin, 1996, ISBN 3-345-00600-6

4. Prospekti proizvajalca Pionir Keramika d.d. in dobavitelja Azur trade d.o.o.