|
V zadnjih letih namenjamo veliko pozornosti
zdravemu življenju tako tudi okoljevarstvenim težavam, ne nazadnje preskrbi
z energijo. Prav slednje je in bo postalo še bolj pereč problem, zato
poskušajo razviti ustrezne tehnologije za izkoriščanje t.i. obnovljivih
virov energije in seveda varčevanje s fosilnimi viri energije. Izsledki
mnogih energetskih študij kažejo, da je že z nekaterimi preprostimi
ukrepi mogoče znatno zmanjšati energijsko porabo na vseh področjih življenja,
ne da bi to vplivalo na življenjski standard oziroma storitve. V nadaljevanju
vam bomo na kratko predstavili enega teh ukrepov, in sicer zatesnitev
obstoječih oken, ki je za gospodinjstva lahko zelo zanimiv, saj je sorazmerno
poceni in nezahteven, hkrati pa daje dobre rezultate. Pri stroških ogrevanja
lahko prihranimo tudi do 20 % toplotne energije, saj v povprečju skozi
vsak meter netesnih oken in vrat v eni ogrevalni sezoni uhaja do 40
kWh energije.
Toplotne izgube zunanjih oken in vrat nastanejo zaradi
prehoda toplote skozi okno (transmisijske izgube) in zaradi nenadzorovanega
pretoka zraka skozi pripire (konvekcijske izgube). Slednje se zaradi
ukrepa, ki ga opisujemo, predmet tega članka. V nasprotju s transmisijskimi
izgubami, ki jih z izbiro ustreznega materiala lahko kar najbolj omejimo,
lahko konvekcijske izgube zaradi zdravstvenih in gradbeno-fizikalnih
razlogov zmanjšamo le do neke meje: 0,5 do 0,8 kratna izmenjava zraka
je namreč potrebna zaradi dovoda zraka in odvoda vlage, vonjav in plinov
(ogljikovega dioksida, radona in drugih škodljivih plinov, ki se sproščajo
iz gradbenega materiala in opreme, aparatov, čistil itn.). Optimalno
izmenjavo zraka v prostoru, ki zagotavlja ustrezne bivalne razmere in
hkrati ni energetsko potratna, lahko dosežemo z nadzorovanim prezračevanjem.
Prezračevanje z okni pa ni takšno in zato tudi ne najbolj ugodno. Optimalnega
pretoka zraka ne moremo zagotoviti z izmenjavo zraka skozi pripire,
ker njihove tesnosti na moremo uravnati, in z občasnim odpiranjem oken.
Boljše je prezračevanje s posebnimi napravami, ki omogočajo, da se z
okolico izmenja le nujno potrebna količina zraka. Tesnjenje oken ni
pomembno samo zaradi varčevanja z energijo, ampak tudi zaradi zaščite
pred vročino, vlago, hrupom in prašnimi delci ter ne nazadnje pred prepihom.
Pri oknih so najbolj kritični stiki med okenskim krilom in okvirjem
pripire, prav tako pa so pomembni stiki med okvirom in zidom ter med
krilom in zasteklitvijo.
Sodobna okna imajo tovarniško vdelano eno ali več tesnil,
od katerih zunanje preprečuje vdor vode, medtem ko srednje ali notranje
zagotavlja zrakotesnost. Za trajno tesnost so pomembni predvsem naslednji
elementi: kakovost tesnila, oblika pripire, kakovost okvira, krila in
okovja. Starejša okna praviloma nimajo tovarniško vgrajenih tesnil,
zato je njihova tesnost nezadostna. Srečamo lahko enojna, vezana in
škatlasta okna, ki so od omenjenih najboljša, ker se v prostoru med
zasteklitvijo hitrost zraka zmanjša, s tem pa se zmanjša tudi izmenjava
zraka.Izboljšanje tesnosti je še posebej pomembno takrat, kadar je površina
oken v primerjavi z volumnom prostora velika. Tesnost oken lahko preprosto
preizkusimo tako, da med krilo in okenski okvir vstavimo list papirja.
Če ga pri zaprtem oknu z lahkoto izvlečemo, je tesnjenje slabo. Preizkus
ponovimo na več mestih in več oknih. Preden ta zatesnimo, moramo presoditi,
ali niso že tako dotrajana, da bi jih bilo pametneje zamenjati. Redno
jih moramo vzdrževati: poskrbeti za potrebna mizarska popravila in barvanje.
Paziti moramo, da barve in zaščitnih sredstev ne nanašamo na tesnilo,
saj mu to praviloma škoduje. Lahko se poškoduje tudi zaradi utrujenosti
materiala ali pa se strga pri odpiranju oziroma čiščenju. Poškodovana
tesnila lahko zamenjamo sami, popravilo oken in poškodovanega okovja
pa je bolje prepustiti usposobljenemu strokovnjaku. Pripire starejših
oken lahko zatesnimo na dva načina: s samolepilnimi tesnili ali s takimi,
ki jih vstavimo v novo urezan utor. Samolepilna se sčasoma zaradi vlage,
vremenskih in temperaturnih sprememb ter čistilnih sredstev odlepijo,
medtem ko so tesnila v utoru trajna. Prva otežujejo tudi vzdrževanje
oken in vrat, saj jih praviloma ne smemo prebarvati ali prelakirati,
torej jih je treba prej odlepiti. Vstavljena tesnila pa lastnik ob vzdrževanju
preprosto vzame iz utora in jih po opravljenem delu namesti nazaj. Zato
je vstavljanje v utor boljša rešitev, vendar moramo izvedbo prepustiti
mojstru, ki ima za to ustrezno orodje. Taka tesnila so prav tako predvidena
za pridobitev subvencije. Tesnilo je trak s presekom, ki ima običajno
obliko naslednjih črk: O, P, V, K, D, U, PV, lahko je tudi pravokotno.
Narejeno je iz različnih vrst umetnega materiala (npr. silikon, EPDM,
penjeni EPDM, PVC, penjeni PVC itn.). Pomembna lastnost materiala je
elastičnost pri visokih in nizkih temperaturah, odpornost proti vremenskim
vplivom (ozon, sončni žarki, atmosfersko onesnaženje, svetloba), staranju
barvam in čistilom, pregibanju. Najboljši material za tesnila je silikon,
skoraj enako dober je navadni črni EPDM. Penasti EPDM kmalu izgubi elastičnost,
tesnila iz penjenega PVC ne tesnijo dobro in niso trajna, zato se uporabljajo
le za zaščito pred prahom. Namestimo jih po celotni dolžini notranje
pripire. Pri dvojnih oknih zatesnimo praviloma samo notranje okno. Če
bi bila tesnost zunanjega okna večja od tesnosti notranjega, bi se pozimi
na notranji strani zunanjega stekla nabiral vodni kondenz. Med zunanjim
oknom in špranjo med kriloma pri vezanem oknu lahko uporabimo protiprašno
tesnilo.Vratne pripire zatesnimo enako kot okna ali pa s posebnimi profili.
Če vrata spodaj nimajo praga, zatesnimo špranjo s posebnim krtačnim
profilom, ki se prilagaja neravnim tlom. Učinkovito je in hkrati preprosto
za montažo. Zmanjšanje konvekcijskih toplotnih izgub skozi okna in vrata
je bistveno za zmanjšanje celotnih izgub v stavbi. Njihov delež včasih
presega delež transmisijskih izgub. To se dogaja predvsem pri starejših
stavbah z veliko slabo tesnjenih okenskih površin (npr. pri objektih,
ki so izpostavljeni vetru). Nove stavbe načrtujemo in projektiramo tako,
da se uporabi čim bolj zrakotesna okna, hkrati pa se zagotavlja potrebna
izmenjava zraka z nadzorovanim prezračevanjem. Pri obstoječih stavbah
z zboljšanjem tesnosti oken in vrat preprosto in gospodarno občutna
zmanjšamo porabo energije za ogrevanje. Izračunano je, da pri zmanjšanju
izmenjave zraka z 1,2 na 0,7krat na uro prihranimo pri 300 m3 veliki
hiši vsako leto približno 3200 kWh energije ali preračunano v kurilno
olje približno 320 litrov olja.
|
